Povzeto iz knjige Človek, kam greš, Marjan Ogorevc
Slika: povzeto iz knjige Sodobna bioterapija, Marjan Ogorevc
Vedno poudarjam, kako pomembno je, da bolni sodeluje pri energijskem zdravljenju. V resnici je to pogoj za uspešnost vseh vrst terapij, pa tudi medicinskega zdravljenja. Za spremembo je potrebna tudi energija, ki jo lahko dobimo na različne načine. Predstavil vam bom enega izmed načinov, kako si ravnovesje in tudi dovolj energije za spremembo pomagamo pridobiti. Govorimo o tako imenovani osi sveta, ki je v večini svetovnih kultur znana kot axis mundi.
S tem pojmom sem se prvič srečal na potovanju po sibirski državi Tuvi, kjer sem bival med tamkajšnjimi šamani. O axis mundi tam govorijo, ko sredi šotora, imenovanega jurta, ki je nekakšen premični dom nomadskih prebivalcev, postavijo ognjišče. To je potem povezano z izhodiščem, kamor lahko uhaja dim, obenem pa ima simbolni pomen pretoka vitalne energije družine, ki je osrediščena v vertikalni osi »osnovne zemeljske energije - energije kozmosa«. Za ljudstva, katerih preživetje je odvisno od tesnega sožitja z naravo, je axis mundi simbol moči narave, je prostor, kjer se prepleteta sveto in svet in kjer je trdnost družine pogoj preživetja posameznika in naroda. Axis mundi ponekod imenujejo kozmična os ali svetovna os, tudi steber sveta ali središče sveta. Mitologija na slovenskem ozemlju je za axis mundi postavila Triglav, ki kot troglavo božanstvo simbolizira nebo, zemljo in podzemlje. Ezoterična komponenta tega pojma vključuje kozmološki mit o večnem vračanju iz kaosa v harmonijo, o stični točki zemlje, nebes in podzemlja, o prostoru absolutne resnice.
Os sveta je torej ravnovesje energij; je tisto zadovoljstvo in gotovost, bodisi varnost, ki jo lahko občutimo le, kadar se čutimo tesno povezane z družino, v kateri živimo, z državo, v kateri bivamo, in nenazadnje s kozmosom, ki je hkrati prostor vesolja in človekov duhovni svet. Mite o potovanju k središču Zemlje, o iskanju svetega runa, o drevesu življenja in o beganju po blodnjakih lahko razumemo kot iskanje poti k samemu sebi, kot poskuse doseči zavedanje o središču svoje biti. Sloviti romunski antropolog in znanstvenik Mircea Eliade o tem iskanju pravi: »Pot je naporna, polna nevarnosti, saj je v resnici obredni prehod iz profanega v sveto, iz efemernega in iluzornega v resničnost in večnost, iz smrti v življenje, iz človeškega v božansko. Doseči središče pomeni blagoslovitev, iniciacijo; včerajšnjo profano in iluzorno eksistenco zamenja novo življenje, resnično, trajno in uspešno.«
Torej nas v tem trenutku zanima »os«, ki jo zavestno vzpostavimo skozi svoje telo. Praktično to lahko storimo takole:
- zavestno svojo pozornost usmerimo v noge, predvsem v podplate, ki se dotikajo tal – zato je najbolje, da stojimo;
- pri tem poskušamo čutiti pretok energije od središča Zemlje;
- nato svojo pozornost usmerimo v nebo – poskušamo zaznavati kozmično energijo.
Stik teh dveh energij v našem telesu povzroči občutek »osrediščenosti«, tesne povezanosti z Zemljo in odprtost proti nebu. Občutek te božanske energije – tako se pogosto počutijo verniki med molitvijo na svetih prostorih – nam pomaga, da se lažje spoprijemamo z vsakdanjimi težavami; da izhajamo iz sebe, in tako drugi ne morejo absolutno pogojevati našega zadovoljstva in razvoja sposobnosti, ki jih kot danost že nosimo v sebi.
Postavitev lastne osi sveta povzroči povečanje energije v našem telesu, s tem pa onemogoča vpliv »škodljivih sil«; izostri se nam orientacija – gledano ne le kot geografski pojem, ampak tudi iz socialnega in psihološkega vidika.
Za otroka omenjeno stanje postavi mati, in sicer, ko axis mundi postavi zase. Otrok to osrediščenost začuti – z njo dobi gotovost in trdnost pripadnosti in zavedanje o lastni vrednosti. Obenem ga tako stanje matere varuje – seveda tudi pred zbolevanjem.
Ko pri sebi naredimo postopek postavitve »osi sveta«, axis mundi, se nam poveča energija, zaradi intenzivnejšega energijskega pretoka skozi telo pa smo odpornejši – postanemo manj dovzetni za »šum« iz okolja; izostri se nam socialna in psihološka orientacija. Tudi otroci matere, ki je v 'varstvu' te osi, so varovani – mlajši kot je otrok, bolj je povezan z materinim avričnim poljem in dovzeten za materino notranje življenje.
V sibirski državi Tuvi sem imel priložnost opazovati, kako nomadi v svojem domovanju, šotoru, imenovanem jurta, postavijo axis mundi; ta prostor je neposredno pod dimno luknjo, kar ima več pomenov: uhajanje dima, to pa posledično simbolno pa tudi dejansko pomeni pretok vitalne energije. Ta vertikalna os je torej povezava osnovne zemeljske energije in energije kozmosa, prostor svetega in sveta, je simbol moči narave in trdnosti družine, kar vse je pogoj preživetja posameznika in naroda. Ob tem se moram vprašati, kako je s sodobno družino. Ali sploh imamo pravilen odnos do naših bivalnih prostorov? Naravna ljudstva obravnavajo bivalni prostor kot živo bitje, ki ima dušo. Ta duša pa hišo zapusti, kadar se stanovalci v njej ne razumejo, so polni medsebojnih nesoglasij. Gledano metafizično ima duhovno bitje našega doma več ravni obstoja. Na vidni – materialni ravni, je to sama zgradba z zidovi, streho, pohištvom, predmeti ... Zidovi in pohištvo imajo zmožnost 'pomnenja' vsega, kar se je dogajalo v hiši. Na čustveni ravni hiša vsebuje skup čustev prebivalcev, ki so v njej živeli, in tistih, ki še živijo, na mentalni ravni njihove misli, na duhovni ravni pa hiša vsebuje informacije o odnosu bivajočih do sebe samih, družinskih članov in do ostalih stanovalcev; nenazadnje celo širšega okolja in do svetega – božanskega nasploh.
Vpliv človeka in prostora je tako vzajemen; energija hiše se torej lahko bogati, s tem pa tudi vsi, ki v njej živijo – v takem domu je naše delovanje bolj kreativno in naše počutje mirnejše, občutimo srečo. Ko se po burnem dnevu zvečer vrnem v miren dom, pravim, da »privežem svojo barko«. Če pa stanovalci živijo v večnem nesoglasju, je prisotna agresija in nezadovoljstvo, pogosteje se pojavlja bolezen. Energije prostora postajajo vse slabše, počutimo se depresivne, omejene, celo kadar nimamo vidnih razlogov za slabo voljo, na nas vplivajo slabe energije hiše. Vsega tega pa se v današnjem hitrem življenjskem ritmu premalo zavedamo.
Obstaja tudi situacija, ko stanovalci nimajo odnosa do hiše, v katero so se vselili, in v kateri so prej že živeli ljudje, ali pa so v novi zgradbi ujete energije gradbenih delavcev, ki stanovalcem ne ustrezajo oziroma jih občutijo kot moteče. Večkrat slišim koga, ki mi pravi, da že nekaj časa stanuje v novi hiši, pa se še vedno počuti v njej kot tujec. Svetujem mu, da najprej pri sebi postavi axis mundi, nato pa to stori še za hišo. Tako v sebe vsrkamo »duhovno bitje« hiše in se z njo spojimo; vsak kotiček prepojimo z lastno pozitivno energijo, naklonjenost pa izpričamo tudi do vseh ostalih bivajočih v hiši. Takoj bomo začutili energijske spremembe, saj je energija brezpogojnega sprejemanja in občutka ljubezni do vsakega in vsega najmočnejša transformacijska moč.
Vidimo, da postavljanje »osi sveta« ni nikakršna 'čarovnija' ali postopek, ki ga v vsakem primeru mora opraviti strokovnjak; je le proces v naši notranjosti, ki nam pomaga vzpostaviti notranje ravnovesje, ki se odraža tudi v bivalnem prostoru in obratno.
